Zgodbe o Splavnici

Spomini na Splavnico

Na drugi strani slapa je bila voda plitva in tam smo veselo čofotali središki otroci. Vse naokrog so rasla drevesa, tako da si k Splavnici moral iti kar skozi gozdiček.

Potka je bila speljana ob veliki mlaki. Nekoč je šel po njej mlinar, verjetno mu je spodrsnilo in je utonil. Tukaj, kjer je danes oljarna, je nekoč bil mlin.

Splavnica pa je bila naša lepotica. Tam, kjer smo se kopali majhni otroci, je bil prostor samo za nas. Ob robu, na levi strani, je rasla velika vrba, s katere so skakali v vodo tisti pogumni in veliki otroci, pa včasih tudi kakšen odrasel možak. Tudi dekleta so si upala skočiti z vrbe. To je bilo vpitje in veselje. Nas male so podili stran: »Fačoki, bejžte fkraj!« Na desni strani brega, nad slapom, je bil prostor za »ta boljše«. To so bila mlada dekleta in fantje – važiči, pametnjakoviči, kot smo jih mi, »šmrklavci«, imenovali. Včasih so zakurili ogenj in si nekaj pekli, verjetno krompir. Pa tista prva, še na pol zelena jabolka so hodili rabutat tja prek Trnave. Kako so se nam cedile sline, a dobili nismo nič.

Na tisti strani so se sestajali tudi zaljubljenci – dečki pa punce – bili so mladi frajerji, mladi in lepi. Tako radi smo otroci škilili na tisto stran in videli vse mogoče, saj veste, mladost …

Preko Splavnice si lahko prišel po brvi, tudi ograja je bila še takrat, da si se lahko prijel, če te je bilo strah. Na zahodni strani so bile pripete velike verige, ki so segale v vodo. To je bil še ostanek jeza, ki je bil nekoč tukaj. Tu je bila voda zelo globoka in ko je Anči skočil na glavo, sem mislila, da je utonil, ker se tako dolgo ni prikazal na površje. Šele čez nekaj časa sem si oddahnila, ko sem ga zagledala živega. Franček pa je imel s sabo šampon in si je na tistem nevarnem betonu ob slapu, kjer je bilo spolzko in te je voda lahko odnesla, umival lase. In tiste mlade gospodične, ki so se sončile, kako lepe kopalke so imele. Mi, otroci, smo vse videli na svoj način. Vse se nam je zdelo večje in nevarnejše, kot je bilo v resnici. Včasih smo se hodili kopat, ko je sonce že zahajalo. Takrat ni bilo več vrveža, takrat je bilo tako mirno, nenavadno, v zraku je bilo nekaj posebnega, tisti vonj po travi, kamenju, šumenje »slapa«. Tu je bil naš raj, kjer sem se naučila tudi jaz plavati.

Spomladi smo pri Splavnici nabirali zvončke in mačice in se veselili življenja. In potem, nekega dne … je začela obratovati Droga. Voda je bila onesnažena in nismo se smeli več kopati v njej. Kako žalostno. Tako smo še samo »raziskovali« okrog Trnave, a Splavnica je samevala. Brvi že dolgo več ni, tudi vrbe, s katere so skakali, ni več, otroci so odrasli, kopalci so odšli … Pa vendar. Splavnica, to je zgodba s srečnim koncem, kot Trnjulčica. Danes je naša lepotica lepo urejena. Iz dolgega spanja so jo pridne roke dobrih Središčanov obudile. In kopanje? Morda bo zopet zaživelo, kdo ve. In pri Splavnici bo zopet veselo – saj to je že! Le tja je treba iti, vse slabo pozabiti. Slap še vedno tam šumi, ob poti čakajo klopi, čakajo na tebe, Središčan, da sedeš nanje, se sprostiš, da srečnejše življenje zaživiš … 

zgodba anonimne osebe iz Središča, zapisana 28. 5. 2013