Spomini
na Splavnico
Na drugi strani slapa je bila voda
plitva in tam smo veselo čofotali središki otroci. Vse naokrog so rasla
drevesa, tako da si k Splavnici moral iti kar skozi gozdiček.
Potka je bila speljana ob veliki mlaki.
Nekoč je šel po njej mlinar, verjetno mu je spodrsnilo in je utonil. Tukaj,
kjer je danes oljarna, je nekoč bil mlin.
Splavnica pa je bila naša lepotica. Tam,
kjer smo se kopali majhni otroci, je bil prostor samo za nas. Ob robu, na levi
strani, je rasla velika vrba, s katere so skakali v vodo tisti pogumni in
veliki otroci, pa včasih tudi kakšen odrasel možak. Tudi dekleta so si upala
skočiti z vrbe. To je bilo vpitje in veselje. Nas male so podili stran:
»Fačoki, bejžte fkraj!« Na desni strani brega, nad slapom, je bil prostor za
»ta boljše«. To so bila mlada dekleta in fantje – važiči, pametnjakoviči, kot
smo jih mi, »šmrklavci«, imenovali. Včasih so zakurili ogenj in si nekaj pekli,
verjetno krompir. Pa tista prva, še na pol zelena jabolka so hodili rabutat tja
prek Trnave. Kako so se nam cedile sline, a dobili nismo nič.
Na tisti strani so se sestajali tudi
zaljubljenci – dečki pa punce – bili so mladi frajerji, mladi in lepi. Tako
radi smo otroci škilili na tisto stran in videli vse mogoče, saj veste, mladost
…
Preko Splavnice si lahko prišel po brvi,
tudi ograja je bila še takrat, da si se lahko prijel, če te je bilo strah. Na
zahodni strani so bile pripete velike verige, ki so segale v vodo. To je bil še
ostanek jeza, ki je bil nekoč tukaj. Tu je bila voda zelo globoka in ko je Anči
skočil na glavo, sem mislila, da je utonil, ker se tako dolgo ni prikazal na
površje. Šele čez nekaj časa sem si oddahnila, ko sem ga zagledala živega.
Franček pa je imel s sabo šampon in si je na tistem nevarnem betonu ob slapu,
kjer je bilo spolzko in te je voda lahko odnesla, umival lase. In tiste mlade
gospodične, ki so se sončile, kako lepe kopalke so imele. Mi, otroci, smo vse
videli na svoj način. Vse se nam je zdelo večje in nevarnejše, kot je bilo v
resnici. Včasih smo se hodili kopat, ko je sonce že zahajalo. Takrat ni bilo
več vrveža, takrat je bilo tako mirno, nenavadno, v zraku je bilo nekaj
posebnega, tisti vonj po travi, kamenju, šumenje »slapa«. Tu je bil naš raj,
kjer sem se naučila tudi jaz plavati.
Spomladi smo pri Splavnici nabirali
zvončke in mačice in se veselili življenja. In potem, nekega dne … je začela
obratovati Droga. Voda je bila onesnažena in nismo se smeli več kopati v njej.
Kako žalostno. Tako smo še samo »raziskovali« okrog Trnave, a Splavnica je
samevala. Brvi že dolgo več ni, tudi vrbe, s katere so skakali, ni več, otroci
so odrasli, kopalci so odšli … Pa vendar. Splavnica, to je zgodba s srečnim
koncem, kot Trnjulčica. Danes je naša lepotica lepo urejena. Iz dolgega spanja
so jo pridne roke dobrih Središčanov obudile. In kopanje? Morda bo zopet
zaživelo, kdo ve. In pri Splavnici bo zopet veselo – saj to je že! Le tja je
treba iti, vse slabo pozabiti. Slap še vedno tam šumi, ob poti čakajo klopi,
čakajo na tebe, Središčan, da sedeš nanje, se sprostiš, da srečnejše življenje
zaživiš …
zgodba anonimne osebe iz Središča,
zapisana 28. 5. 2013
.jpg)
.jpg)
.jpg)