Kako sva se jaz in moje kolo kopala v Splavnici …
Poleti nekaj let nazaj sva se s sestro šli s prijatelji kopat k Splavnici blizu najinega doma. Takrat sva se družili s sovaščani, ki so se kasneje odselili iz Središča, skupaj pa smo povsod uganjali norčije. Jaz sem se tisti dan pripeljala s kolesom, a že po poti mi je nekdo iz družbe med vratolomno vožnjo odlomil en pedal.
Pri Splavnici smo se najprej pogovarjali, potem pa so se prijatelji začeli metati v vodo, mene pa je bilo strah skakati z velike višine. Ker se jim nisem hotela pridružiti, me je eden izmed fantov nalašč oblečeno vrgel v vodo. Presenečena in jezna sem na drugi strani Splavnice splavala iz vode in vsa mokra odšla domov. Sestri sem samo še zaklicala, naj se vrne s kolesom, sama pa sem šla peš.
Drugi so ostali in se še naprej namakali. Očitno pa so dobili še eno idejo. Fantje so, ne vem, zakaj, v vodo pri slapu zabrisali tudi kolo. Moja sestra sploh ni opazila, da je kolo izginilo, fantje pa so se samo potuhnjeno smejali. Domov se je tudi ona vrnila peš.
Kasneje kolesa nismo več našli, saj je potonilo v blatno vodo. Verjetno so ga iz vode odstranili šele pred kratkim, ko so strugo Splavnice očistili. Pri nas doma do danes še vedno nihče ne pogreša kolesa in starša sploh ne vesta, da ga že nekaj časa več ni. Prav gotovo pa je bila Splavnica takrat lepša in primernejša za kopanje – mesto, kjer smo včasih skakali v vodo, zdaj prekriva beton.
zgodba anonimne učenke,
zapisana po posnetem pripovedovanju 21. 1. 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar